Zn\u00e1nost (latinsko scientia \u2212 znanje) se nana\u0161a na sistemati\u010dno pridobivanje novega znanja o naravi in spoznanj, pridobljenih na ta na\u010din z obstoje\u010dim znanjem. Znanstvena metoda temelji na skrbnem opazovanju in presku\u0161anju teorij s preskusi. Znanost se deli na vede, vede pa na podro\u010dja (discipline).<\/p>\n\n\n\n
Temeljna ali bazi\u010dna znanost: znanstveniki prou\u010dujejo temeljne naravne zna\u010dilnosti. V \u010dasu odkritja ti izsledki nimajo nobene uporabne vrednosti.<\/p>\n\n\n\n
Uporabna ali aplikativna znanost: izsledki aplikativne znanosti so uporabni v na\u0161em vsakdanu.<\/p>\n\n\n\n
Za\u00a0Kuhnovo\u00a0najznamenitej\u0161e in najpomembnej\u0161e delo velja znanstvena monografija\u00a0Struktura znanstvenih revolucij. Izdana je bila leta 1962 v sklopu Mednarodne enciklopedije enotne znanosti. Temelji na predpostavki, da zgodovina znanosti igra klju\u010dno vlogo pri razvoju in razumevanju filozofije znanosti. V Strukturi znanstvenih revolucij Kuhn razvoj znanosti prika\u017ee na nov na\u010din. Spodbija idejo uniformnega razvoja znanosti in zanika zamisel o razvijanju znanosti s kopi\u010denjem resnic. Pred \u010dasom njegovega modela razvoja znanosti je prevladoval \u00bbjuna\u0161ki\u00ab\u00a0vidik znanstvenega napredka, ki je znanost predstavljal kot proces linearnega kopi\u010denja resnic, pri \u010demer je sam napredek garantiran znanstvenostjo apliciranih metod in \u010detudi se lahko pospe\u0161i v rokah talentiranega znanstvenika, nazadovanje tudi v nesposobnih rokah ni mogo\u010de. V Strukturi Kuhn to uveljavljeno idejo o neizpodbitnosti napredka razbije in jo nadomesti z dvema fazama razvoja znanosti. Poimenuje ju “normalna” in “revolucionarna”, oziroma izjemna faza. Normalno fazo definira kot na videz podobno standardni kumulativni podobi znanstvenega razvoja, vendar ji ni istovetna. Deluje po \u00bbpuzzle-solving\u00ab\u00a0principu – principu re\u0161evanja vsakodnevnih logi\u010dnih problemov. Pri njih lahko namre\u010d ta, ki uganko re\u0161uje, goji realna pri\u010dakovanja, da mu bo uganko uspelo razre\u0161iti, da je njegov uspeh odvisen predvsem od njegovih sposobnosti ter da obstaja visoka stopnja podobnosti med problemom in apliciranimi metodami razre\u0161itve. V fazi normalne znanosti znanstvenik tako ne vstopa na povsem neraziskan teren. Na ra\u010dun podobnosti metode in re\u0161itve problema v tej fazi prihaja do nabirajo\u010dega spektra znanja \u2013 zaloga re\u0161itev \u00bbugank\u00ab\u00a0je rasto\u010da. Vsake toliko \u010dasa pa normalno fazo preseka znanstvena revolucija, ki v prvi vrsti vsebuje revizijo \u017ee obstoje\u010dih praks in prepri\u010danj. Znanstveno revolucijo spro\u017eijo anomije v znanstvenih teorijah, kadar je njihova zaloga tako velika, da jih znanstveniki ne morejo ve\u010d enostavno odmisliti ali ignorirati in postane o\u010ditno, da nakazujejo na napako v sistemu. Kakor so znanstvene revolucije v standardnem pogledu smatrane zgolj kot bolj\u0161a izvedba normalne znanosti, pravi Kuhn, bo tudi revolucionarna znanost sprejeta kot pozitivna in dobrodo\u0161la, tista, h kateri naj bi znanstveniki stremeli. Tak\u0161en kriti\u010den pogled pa hkrati vsebuje predpostavko, da revolucionarne faze ne pre\u017eivijo vsi predhodni dose\u017eki, kar ima lahko za posledico izgubo razlag za fenomene, ki so \u017ee veljali za razumljene in razlo\u017eene. Ta aspekt je postal poznan pod imenom izguba po Kuhnu, v izvirniku poimenovan \u00bbKuhn-loss\u00ab.<\/p>\n\n\n\n